#slišan

Pojdi … kamor vodi srce, v ritmu srčnega utripa in z nasmehom.
Pot je Cilj.

Že lep čas iščem besede, s katerimi bi spisala včerajšnjo Zgodbo. Pa je težko zliti na papir, čeprav je srčika Zgodbe v naslovu tega zapisa – #bitislišan.
V življenju nas ženejo različne energije, vzorci, motivi. Fino je, če se zaveš, da ni vse tvoje. Marsikaj poberemo seveda iz primarnega okolja, veliko se prenaša iz generacije v generacijo, še več iz širše okolice na posameznika v navidezno neizogibnih mehanizmih. Ko ozavestiš to zanimivo stališče in ugotoviš, kaj bi bilo pa res tvoje tvoje, se začneš #poslušati. Svoje telo, energijo, intuicijo. Vsi odgovori so menda že v nas. Le dopustiti je treba, da se nam pokažejo, da jih #slišimo. Mene telo vodi v naravo, po kuclih. Za ure. In ure.
To je kar ključen korak, je preprost a ne uspe kar tako. Ker so vzorci globoko zakoreninjeni. Tisti, česa vse ne zmoremo.
Ko se začnemo #poslušati, ko se resnično resnično #slišimo, začnemo opažati, da nas veliko ljudi okoli nas, naših, ne #sliši. Nas poslušajo a ne slišijo. Ne slišijo Nas, ne slišijo zares. Izstopajo tisti, ob katerih vemo, da nas #poslušajo IN #slišijo. Čudovit občutek. To so resnično tisti Naši. Srečo imam, da sem #slišana. Ni jih veliko, a slišijo me. Zato vedo, da ni potrebno veliko besed, niso potrebne velike besede, dovolj je biti pogumen. Pogumen odpreti srce, slišati brez presojanja in odgovoriti, če je potrebno, iz srca. Brez sramu, prilagajanja vzorcem, pogumno, iskreno a nežno.

Slišali so Mene in mi dali pogum za sanje. Slišijo moj strah in mi zaupajo pogum, da strahu pogledam v oči. In grem točno tja, kjer ždijo moji največji strahovi. Bi zmogla? Je sploh pomembno, če zmorem? Sem res dovolj? Ravno prav! Sledi klicu, pusti um.

“Saj veš, važna je zgodba … naj bo današnja noro lepa in nepozabna…”

Zato ni bilo strahu, le prijetna nervoza pred Potjo. Ker Pot je cilj! Komaj sem čakala, da se prične. Vse pred tem je bilo v podporo Poti. Še tisto, česar sem se branila. Imam srečo, mar ne!?
7-6-5-4-3-2-1-GREMO

Korak za korakom. Mimo misli. Preko bedastih idej. Skozi bolečino. Z nasmehom in iskricami v očeh. Bilo je čudovito, iskreno, preprosto, igrivo, pogumno, srčno. Bilo je boleče, Bilo je predano, zaupljivo in navdihujoče. Hvala, Pleme. Hvala iz srca, ki je našlo pravi ritem in se uglasilo. Zato je tokrat čudovitih fotk mene … veliko. Hvala ❤ Zato ni bilo težko. Ne, bilo je z ogromno Ljubezni.

“There’s no greater freedom than the freedom to be yourself. Give yourself that gift and CHOOSE to surround yourself with those who appreciate you exactly as you trully are!”

Izbrala sem Sebe. In vsi okoli mene enako. Rada vas imam, Učitelji.