Zadnje tedne so se odločili, da nisem še dovolj “pospravila podstrešja” in me dobro zaposlili. Nekaj razmišljanja bom delila, če koga mogoče nagovori.
Kaj vam pomeni iskrenost? Vam je pomembna? Jo zmorete? Jo prenesete? Si je res iskreno želite? Do sebe? Do drugih?
Opazila sem, da vsi zavestno igramo igro “udobja”. Vsi se delamo, čeprav vemo, da se le delamo, ker je tako lažje. Vsi se tega zavedamo, ko nekdo to naglas pove, nam pa ni udobno. Zato iskrenosti v bistvu ne maramo.
Iz tega istega udobja nismo iskreni niti sami s seboj. Ker negativni občutki menda niso Ok. Menda ni Ok, če nam kdo gre na živce, nam je tečen. Lažemo si, da nočemo biti grdi in tega povedati. v resnici nočemo tega odpirati, ker bi morali sebi položiti račun, zakaj tako je, pa bi ugotovili kaj manj prijetnega. Tudi ali predvsem o sebi. Nam je lažje se ne ubadati z iskrenostjo.
In, ne glede na besede, v bistvu ne želimo res, da so drugi iskreni. Kar spomnite se, ko kdo pove iskreno, da ni Ok. Ne veš, kam bi gledal. Ali, ko kdo iskreno deli, da mu nekaj na nas ni ok … tudi, če ne bi, mar ne. Tudi, če se trudi to narediti prijazno in je – v bistvu – to nam v dobro.
Ena taka floskula je torej to. Vsi govorijo, da jim je iskrenost ena najpomembnejših vrednot, pa jim v resnici ni. Ne gre za laž, bolj prej omenjena igra. Redki jo v resnici zmorejo. Iskrenost. Do sebe, do drugih, sprejeti in jo dati.
Ker biti iskren je odgovornost. Enako kot ranljivost, v bistvu.
Hvala, Mateja.
KiaOra 