K24 … v bistvu 100… prvič!

Poročilo.
Spoiler alert – nefiltrirano, bereš na lastno odgovornost!
Glasbena podlaga pa obvezno Hvala, Nipke!!

22.9.2018 – kogar zanima, lahko tu prebere ozadje mene. Danes sem še ugotovila, da sem pozabila v tistem zapisu omeniti ključna človeka, ki sta mojim sanjam dala iskrico, da so zares zagorele in ne le sanjale. Jaka in Tatjana – vajino vabilo na Istro se sicer nikoli ni uresničilo kot je bilo dano, a prav vidva sta dala življenje Sanjam. Večno hvaležna!
Torej, lani septembra prva 50ka, super blo. Noro fajn. Plan za 2019 – Vipava 50 in K24 50km, potem pa (nikomur povedala) v 2020 prva 100ka. To je to. No, tko sem jaz mislila, prijatelji pa so bili drugačnega mnenja! Zakaj bi čakala tako dolgo – 28. 12. so mi podarili štartnino za K24 100km. Huh. Mislilo so, da nisem bila vesela darila, saj ni bilo kake reakcije od mene. Iskreno? Šokirana sem bila. Pa kako kar 100??? Saj sem komaj eno 50km nardila?!?!? To NI MOGOČE! Ne jaz z mojim življenjem 1000ih obveznosti?!?!!? Ampak Pika, kaj pa če?!?!? Pa če kdo, ONI MENDA ŽE VEDO!!!! Dejc, ki je “padu not” na žurko, je reku, da gre z mano.
Do avgusta nato moje življenje naredi še ene 2 salti, v smislu “no, pa da vidmo, sej ne bo šlo”. 1x vmes sem bila na tem, jap. Bil je moment, ko sem se sesedla. Ne, nisem obupala, bila sem jezna, besna kot ris nase, ker sem bila na tem, da dovolim SPET druge dat pred sebe. Hvala Dejanu, da me je znal prepričati, naj vsaj počakam z dokončno odločitvijo.
Treningi niso šli po planu, ampak skoz sem se pa trudila. Ker je lažje po označenem, sem šla na novoletni 45km tral k Srečotu, pa v enem neumnem momentu sem se kr na Istro prijavila. Dodala za vmes še 8h Slivnce, pa kr na GM4O sem se prijavila. V Istri fasala vnetje pokostnice na polno 😦 GM4O omagala po 20km. Zato je trema prek K24 dobila zalet. V kompotu z občutkom dolžnosti do prijateljev, ki so verjeli vame.
Kak mesec nazaj sem imela en resen “pogovor” z mojo vzornico, sem spisala vse, kar me je tiščalo. In na koncu zapisala, da naj bo, kar bo. Da vem, da bo, kot mora biti. Nikoli ji nisem poslala zapisanega, a nekaj je morala čutiti, ker mi je dan ali dva po tem poslala res lepo sporočilo. Tako sem vse simptome v tednih pred tekmo mirno prenašala (bolelo me je VSE – koleni, pokostnica, gležnji, podplati, slabo mi je bilo …), nobene panike. Še zlomljene palice in crkujoča čelka tik pred zdajci me niso kaj dosti znervirali, vse smo zrihtal! Malce me je tiščal tunel, ker klavstrofobija, a sem odmislila. Tik pred štartom sicer nisem bila ravno družabna, a dobila sem popotnico od Mojih. In sem šla.
Štart fajn, počasi, Pri vhodu v tunel delijo čelade, malo me stisne a grem mimo. Ni mi bilo fajn, pa nikamor ne moreš. Tekli smo v koloni, vsi so čvekali, nikamor nisem mogla. Tole ne bo OK, diham plitvo. KATJA. Katja je tudi na Vipavi rekla, da ni TREBA, če ti ni do tega. Sam jaz BI RADA vsaj na Peco. DIHAJ. TAPKAJ. V mislih tapkam. Dihanje se umiri. 2x me še malo stisne, vsakič, ker je odpeljalo misli. Po koncu tunela pa namesto olajšanja SAVNA. Poskusim globoko vdihniti, pa je občutek, kot bi stopila v malo savno s 40 desci noter. A SI NOR, kar megla je bila od te sopare. Pa še steza se je postavila pokonci. Ne zezam se, ni bil vzpon, lezli smo v 90° klanc. Poskušam dobit svoj ritem, na polno (vsaj feeling je bil tak) vsi mimo mene. Jup, pride moment, ko iščem debelo deblo, za katerega se bom usedla, ugasnila lučko in počakala, da gredo vsi mimo. Pa se nisem, enostavno sem NEHALA mislit. Pred oči sem si dala zimsko Peco in premikala noge. Šlo je. Pri domu na Peci me osveži CocaCola, pogrešam špeh! Ampak od tam dalje … je šlo proti cilju. Čez Peco toplo a uživam. Vem, kje sva. Malo pred Kumrom prvič padem – skoraj v naročje reševalcem 🙂 malo buške na kolku in blata, šibava dalje. Žal mi je Mateje (in Bogdana), ker jo je zvila slabost. Upam da se bo obrnilo na bolje. Pri Kumru – SPET NI SLANINE. KLEMEN?!?!?! CocaCola in dalje. Padeva v ritem, noč je krasna, počutje fajn. Ujameva skupinico z Zdravkom Čuferjem na čelu in kot račke šibamo. Kmalu nas ujame še Borut, v smehu le pridemo do okrepčevalnice s ŠPEHOM. Začne se daniti in vzpon na Olševo je čudovit. Na Olševi pa čarovnija, fotke spodaj v dokaz. Spust z Olševe ni bil enostaven, uspela sem še 1x pogrnit. Na isto mesto kot prej, sam zdaj na skalah. Krasna modrica in krvava roka. Hitro pridemo do tranzicije, kjer zaposlim reševalce, da mi sperejo roko, pasala je topla juha, preoblečem majčko. Dejan mi s hladilno kremo namaže noge in šibava dalje. Čez Grohot je prelepo, na Raduho zajebano. Ma, sploh nisem razmišljala, samo noge sem premikala in sledila zastavicam. Raduha podnevi ni dost drugačna kot ponoči 🙂 Sam spust je bil pa daljši kot teden dni nazaj, hahaha. Koča na Loki nima okrepčevalnice, privoščiva si kavo in pivo, pičiva dalje do Bele peči. Lepa tekaška – ja, tekla sem. Počasi ampak bilo mi je lažje kot le hodit. Noga se je od padca razbolela, KOLENA in POKOSTNICA PA NIČ!!! Vmes se zabavava z Matejo, ki odstopa že vse od okrepčevalnice Zadnji travniki. Že tam sem ji rekla, da bo prišla do konca. In je! No, na Belih vodah super ekipa, smeh, samo 12km do doma na Smrekovcu. Najdaljših, najbolj razpotegnjenih 12km. Vmes borovnice, Matjaž Čampa, krasni travniki, ampak sonce nama je žgalo na polno. Voda pri koncu, doma pa nikjer. Z mal trme in sikanja dobesedno padeva v vodo pri domu, kjer je najboljša krepčevalnica – ekipa Podbrdo! HVALA HVALA HVALA, makaroni in oskrba 7 zvezdic. Pa še Helena, ki obljubi senčno nadaljevanje. Žal mi je iskreno za Senada, ki pravi, da odstopa 😦 In kar težko mi je bilo gledat Andreja Teškya, ki je bil tudi skozlan (dobesedno). A je pičil dalje pred nama. Od Smrekovca do Križana 15 km. Prvih 8 narediva leteč, Dejc sicer najde žulj, a nama gre. Na Slemenu se mi na daleč zazdi, da vidim Drejka team. Srce mi zaigra, ko ugotovim, da prav vidim. Pa ne le Andreja in Uršula, še moja Dreja, pa Drobeža, pa Helena, pa Nataša, pa Matjaž, pa Mojca … ni besed. Objemi, SREČA, sladoled in pivo … letiva proti Uršlji. In tik pred vzponov sva naredila edino napako cele tekme. Nisva si naštimala muzike!!! Zato sva imela občutek, da lezeva gor po polžje. Zaslišiva Rojca, a naju z družbo vseeno ne ujame do vrha. Ko le uspeva prit gor, krasni razgledi in načeloma “viden” cilj dvigneta voljo. Še malo 😉 No, definitivno bi si tudi spust zaslužil musko. Vleče se kot kurja čreva – ne morem spustit, ker en malo sem pa že znucana! Ujameva Teškya s kolegom, malo skupaj nato mi steče in greva naprej. No, potem pa meteor Rojc pade mim in za njim še Tešky in ene 4 tipi. Mislim, alo, kaj ste pa pojedl?!?!?!? Men nč jasn kaj se je zgodil, vlečeva se dalje. Kar traja in traja. Ko sem že mal štufa, padem v objem Darinki in Perotu, JUHUUUUUU sam še mal!!! Pazi to – mogoče prideva v cilj do 22h, torej v 24h. Je še en kucelj a vsi trdijo, da je mini.
Dragi traser/ji K24. Cela trasa je fantastična, zajebana a fantastična. Ali ta zadnji kucl … se vzdržim komentarja, le razmislite, ali je resnično potreben! Hvala.
Sva ga sfajtala, hvala Eva in Vuko za zadnjo brco in opozorila! Ko se spustiva v Črno naju pričakata deklica z mamico pri prvi hiši, ki navijata in sta mi dali še energijo za tek v cilj.

Prvih 17km pa ta smrdeči kucl pred ciljem bom zaprla v škatlco z roza mašnico, hvala za izkušnjo. Vesela, da prepoznam svoje demone, jih znam pomiriti. Še bolj hvaležna pa za občutek zaupanja, ki se je preko Mojih preselil tudi vame. Od Doma na Peci dalje sem vedela, da bo vse prav. Karkoli bo. Lepo mi je bilo. Nočem omenjat poimensko, ker nočem nikogar izpustiti. Želim pa se vsakemu zahvalit, ker …
… ker nihče od vas ne vpraša “zakaj”, nihče ne sodi “da to pa nima smisla”.
… ker ste me vsi iskreno objeli in navijali zame in bili z mano, četudi bi se na Peci dol vsedla.
… ker me nihče ne vpraša “kdaj boš nehala s temi neumnostmi”.
Družine ne določa krvna slika. Družina je, kjer si lahko brez maske in ti podajo roko tudi, ko se spotakneš.
Hvala, moja družina Pleme.
PS – Zakaj Nipke? Naključij ni – danes sem prišla domov, me vpraša mati, kolk sem pretekla. Odgovorim 100km. 🙂 “EJ, PA KDAJ SE BOŠ ZRESNLA” …. ANKOL! NOČM BIT K USI, KER OSTALIH JE ŽE DOST.

Pika Neža Brownie 😉

Zelo vesela bom tvojih misli ...

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.