Mala deklica nikoli ni bila mala deklica. Ne pozna tega občutka, kako je biti otrok, ko si lahko bil otrok. Kaj šele, da bi bila domača z otrokom v sebi v odraslih letih.
Najzgodnejši spomini so spomini na dolžnosti in obveznosti. Na resnost življenja. Na slabe posledice in preteče obete, če nisi priden. Na to, da si je vse treba zaslužiti, pa to ti nikoli ne more uspeti. Ker tudi najboljše ni dovolj dobro. Ker je vedno še prostor za biti boljši. Zato vsi tvoji dosežki skupaj niso dovolj za biti vreden, da si. Torej brez njih te pa sploh ni.
V kulturi, kjer je užitek (kakršen koli, tudi 5 minut sedenja in gledanja “u luft”) greh s pretečimi slabimi posledicami, trpljenje (sploh za druge) ena najvišjih vrednot, kjer se uspeh meri z zgaranostjo, iznajdljivost je kritizirana, skrb zase skoraj kriminal … je otroku biti otrok nemogoče. Zato se skrije, globoko globoko, tako globoko, da na videz preneha obstajati.
Deklica postane prosojna nevidna preja, ki preprede vlakna duše, a izgine ne. Nenavadno močna ostaja ukoreninjena prav v tisti globini, v sredici, kamor je bila potisnjena, kamor je bila zaklenjena. Dolgo časa neslišana kriči in se ovija tam globoko nekje, a mogoče jo prav to ves čas krepi. Tu in tam se zgodi razpoka v lupini in uide žarek te preje na plano. Zgolj slutnja o moči, ki se skriva v tej svetlobi. A bolj, ko se deklico zanika, močnejša je. Bolj, ko jo lupina stiska in jo prepričuje, da ni skladna, da ni OK, da ne paše, svetlejša je. Bolj žari. Bolj, ko se ji odreka, bolj je sama dovolj.
Lupina poka. Se lušči. Ni neboleče, niti lahko. A deklica ni več mala deklica. Deklica je Luč, je Bit, je Pogum, je Življenje. Deklica Je. Deklica je Dovolj.
Še si težko to prizna. Še ne vidi tega sama čisto tako. A ve. Čuti. Je.
Mala deklica postaja končno mala deklica. Izvorna, edina resnična. Še vedno na trenutke prestrašena in iščoč potrditev, a vse bolj gotova in Dovolj.
KiaOra 
Objemam malo deklico, močno jo objemam!
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala, draga moja! Hvala.
Všeč mi jeVšeč mi je